Navedena “teza” se mi je razkrila na podstavku, ko sem dvignila skodelico bele kave v prijetni kavarnici tik pred fotografiranjem za naslovnico pričujoče številke revije Eko knjiga. Z radijskih valov se je v istem hipu razlegel resni glas voditelja o poglabljajoči se krizi pa (spet) o nekih trenjih med političnimi voditelji in sindikati, obenem pa sem odprla brezplačnik, iz katerega se je vame zasmejal obraz energičnega in inovativnega priletnika, ki kljub temu, da ga leta vodijo že preko osemdesetih, še vedno razdaja svojo ustvarjalnost tako mikro kot makro okolju.

Tako zelo radi govorimo o okolju prijazni, zeleni, trajnostni in še kakšne vrste energiji. Po drugi strani pa želimo poceni in zanesljivo oskrbo z njo. Pa znamo ti dve “piki” tudi zares povezati?

Energija – v kakršni koli obliki že - je bila nekdaj v ekonomskem smislu razumljena kot socialna dobrina, ponekod (nedaleč stran) je to še vedno, po drugi strani pa je z vidika pravic sodobnega človeka (živečega v razvitem svetu), ki ima seveda nujne potrebe tudi po energiji, to še vedno tudi pri nas. To pa pomeni, da si ne moremo zamisliti odrekanja pravic do zanesljive oskrbe z energijo. In to kljub vsem nasprotovanjem novim energetskim investicijam bodisi v omrežje (daljnovodi) bodisi v proizvodni del (elektrarne). Teh objektov sodobna javnost pač ne mara, četudi jih nujno potrebuje. Toda zakaj jih nujno potrebuje? Zagotovo ne zaradi energetike same.