Sem Alenka Žumbar Klopčič. In če je nekdaj na tem spletnem mestu pisalo najprej, kaj sem po izobrazbi, to sedaj navajam šele bolj proti koncu zapisa. Zakaj? Ker menim, da ni izobrazba tisto, kar nas odraža (to moram zapisat po tem, ko me je bežni znanec ob neki priložnosti, ko sem morala povedat, kaj počnem v življenju, vprašal, »kaj si pa po izobrazbi?«, saj mi je šele tisti trenutek pokazal, kako malo mi to osebno pomeni).

In kaj sem? V prvi vrsti sem novinarka in urednica in ker je naključje hotelo, da lahko svoje sanje povezane s pisanjem in ustvarjanjem uresničujem v manjšem medijskem podjetju, sem tudi direktorica tega podjetja. Delam z odlično ekipo mladih in to je prav tako tisto, ki me vodi po izbrani karierni poti. Več o mojem delu, ki mi omogoča “preživetje” v pravem pomenu besede (če pač že govorimo o današnjem imperialističnem sistemu), na www.energetika.net, na tejle strani pa bom odstrnila malo več o mojem “dušnem delu”. In prav to je tisto, kar menim, da je dandanes (v pravi mali krizi vrednot) še toliko bolj pomembno – kombinacija dela oz. delovanja, ki nas zares odraža. Da nismo pri svojem delovanju le eno, v nas pa buhti povsem drugo, ampak, da tudi tisto drugo plat spravimo skozi kak kanal na prosto.

No, moje t.i. dušno delo je povezano s pisateljevanjem. Torej bi lahko rekla, da novinarsko in uredniško ustvarjanje skupaj s pisateljevanjem zares tvorita mojo bit, ki pa jo zares žene “sporočanje”. Sporočanje o tistih dragocenostih, ki bi jih po mojem skromnem mnenju morali ceniti vsi, od prvega do zadnjega prebivalca tega planeta. Seveda govorim o človeških prebivalcih, kajti živali in rastline so danes v večji meri eno s planetom kot pa smo to sami. Na vse to me med drugim opozarja moj vsakdan v naravi s psičko Tašo. Taša je ena izmed premnogih živalic, ki jih je zaradi neodgovornega človeka pot privedla do azila, tako da me na nek način na moji pisateljski poti usmerja tudi ona oziroma vsi kužki in zavržena bitjeca, ki jih zame pooseblja.

Da ne dolgovezim na (pre)dolgo in na (pre)široko, najbolj iskrek in jasen rezultat mojega dela za dušo je Eko knjiga oziroma so to kar same eko knjige. Ob priložnostih, ko je Eko knjiga kje razstavljala ali pa sem izvajala bralne urice z najmlajšimi, so me že vprašali, »zakaj sploh eko knjige?« in odgovorila sem jim takole: Ker nosijo pomembna okoljska in tudi družbena sporočila. Ker gre del sredstev od prodaje in tudi knjige same v dobrodelne namene – za socialno ogrožene otroke (knjige) in zavetiščem za živali (sredstva). In ne nazadnje, ker so natisnjene na recikliranem papirju. To je torej glavno vodilo mojega dela za Eko knjigo, ki nosi v svojem nazivu tudi navedbo »izdaja otroških in mladinskih knjig za planet«, to poslanstvo pa lahko uresničujem le tako, da knjige pišem sama. Vesela pa sem tudi, da lahko s tem zagotavljam delo tudi nekaterim odličnim domačim ustvarjalcem (ilustratorjem in oblikovalcem).

K sreči mi tudi delo za Energetiko.NET dopušča ustvarjanje za najmlajše, to pa je predvsem pisanje zgodbic za bolj energetsko obarvane slikanice. Smotrno ravnanje z energijo je namreč enako skrbi za okolje. Kajti, če je kdo mislil, da naredimo za okolje vse že s tem, da ne vržemo papirčka na tla, se je pač hudo zmotil. A za več se bo treba poglobiti še v kakšno eko knjigo. Malčki so se že, odrasli pa, če jim (vam) je nerodno brati otroško literaturo, lahko – in to je seveda še bolj priporočljivo – posežejo (posežete) po kakšni resnejši ekološki literaturi. Prav priporočila za EKO branje pa že od novembra 2011 vsako sezono prinaša tudi brezplačna revija Eko knjiga, ki jo pripravljam skupaj s skupino fantastičnih dam iz novinarskega, uredniškega in okoljevarstvenega sveta.

Če ni razvidno iz vseh do sedaj zapisanih besed, pa naj še strnem: delo za Eko knjigo, ki je torej v mojem primeru resnično delo za dušo, ima zame že sedaj (po komaj dveh letih obstoja Eko knjige) neslutene razsežnosti. To pa me vodi, da predam sporočilo tudi vam, ki ste se nekako znašli na tej strani: poslušajte srce in uporabite razum, kako (materialno ali kako drugače) uresničiti tisto, kar vam bo srce razkrilo o tem, kakšen pečat pustiti v tem svetu (lahko kar planetu, čeprav to v mojem pojmovanju ni isto).

Če pa po vsem dolgovezenju še sklenem misli: nimam se za neko okoljsko ali kulturno svetnico, daleč od tega – želim le po korakih uresničiti tisto, kar mi pač veli srce. Verjamem namreč, da lahko prav vsak od nas za malenkost spremeni vsaj delček sveta, ki ga pozna, če bo dovolj ambiciozen, pa celo planeta samega. In če na tem mestu preidem še k izobrazbi, s katero sem že začela tole “pisarijo”: kot ekonomistka in dvojna magistrica (sem magistrica poslovnih ved ter magistrica mednarodnih in diplomatskih študij) menim, da bo svet napredoval - napredoval v smislu, da bodo svetovna bogastva nekoč vendarle bolj enakovredno porazdeljena in bo dostojnega življenja deležen prav vsak Zemljan - zgolj in izključno ob trajnostni rabi naravnih virov. Trajnost je dandanes že domala populistična beseda, a sama jo vidim kot trenutno edino, ki v popolnosti zajema nujo našega ravnanja s planetom in njegovimi viri – to pa je na način, da bo ta obstal tudi za tiste, ki pridejo za nami. Pa to ne velja le za ljudi, ampak vsa živa bitja. Pokažimo, da spoštujemo ne le planet, ki je naš dom, ampak tudi njih!

Če menite, da ste že ali pa morda šele želite postati del kulturno ozaveščene in družbeno odgovorne skupine, ki ji je mar za živalice in okolje, ste se torej znašli na pravi strani! KONTAKT: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

In še malo PR-ja : Mediji o Eko knjigi; SE BEREMO! Wink